Družina Cej je živela v Voglarjih. Ko se je začela vojna, so zaradi pomanjkanja kovin Avstroogrski darovali bakrene kotle, za kar so dobili potrdilo. Leta 1917 so blili primorani oditi v begunstvo v bližino Litije, tja je odšla mati Katarina z otroki. S seboj so peljali tudi štiri glave živine. Dodelili so jim hišo v Zgornjem Logu pri Litiji. Tam so otroci obiskovali šolo, o čemer pričajo spričevala. Življenje ni bilo lahko, živeli so v revščini in pomanjkanju, zato je Katarina Cej na Okrajno glavarstvo v Litiji naslovila prošnjo za denarno podporo, saj je imela osem otrok. Oče Andrej Cej je bil poklican v vojsko. Bil je v Galiciji in nato v Ennsu v Avstriji, od koder je dobil dovoljenje, da odide domov (septembra 1918). Ko se je vrnil, se je lotil popravila hiše. Tam se je oktobra srečal z ženo, ki je v Litiji dobila prepustnico, da si je lahko prišla pogledat domačo hišo. V Voglarje se je celotna družina vrnila leta 1919.
