Gospod Franjo Vizjak je prinesel ročno spisan časopis in dnevnik iz zapuščine svojega očeta, Franje Vizjaka (starejšega). Časopis so ustvarjali vojaki njegove enote na soški fronti za lastno razvedrilo, v njem pa so pretežno novice s fronte. V dnevniku, ki se prične junija 1916, pa je zapisoval svoja doživetja dogajanja na fronti. Na žalost zapisi niso popolni, zato manjka del, ko je bila njegova enota poslana na vzhodno fronto, kjer so ga nazadnje zajeli Rusi. V ujetništvu je postal prostovoljec jugoslovanskih enot, ki so se v Odesi pripravljale za odhod na solunsko fronto v pomoč srbski vojski. Dnevnik se nato nadaljuje z opisom potovanja od novembra 1917, ko je njegova nova enota z vlakom odšla na pot preko celotne Rusije do Vladivostoka, od tam pa so jih z angleško ladjo januarja 1918 pripeljali v Solun. Po koncu vojne je postal zdravnik pri vojni mornarici nove države, Kraljevine SHS, služboval pa je v Hercegnovem in v okolici Reke, od koder ga je med drugo svetovno vojno ustaški režim pregnal nazaj v Slovenijo.