Miljutin Garlatti, kulturno prosvetni delavec, se je rodil 10. marca 1895 v Kanalu in tam tudi umrl 2. maja 1961. Oče Ivan, trgovec, mati Alojzija Kofol. Osnovno šolo je obiskoval v stari šoli v Kanalu (pod velbom). Šolanje je nadaljeval na trgovski šoli v Gorici, Idriji ter Trstu.
Še preden je zaključil šolanje je bil mobiliziran kot avstrijski vojak in poslan v strelske jarke pri Doberdobu. Iz tega časa je ohranjen dnevnik, ki ga je posvetil dekletu Poldi.
Miljutin se je javil za tolmača brigadnemu komandantu Moestlu, ko je bil njegov pomočnik ranjen in skupaj z njim je odšel na rusko fronto.
Meseca julija leta 1916 je bil zajet kot ruski vojni ujetnik in po 31 dneh vožnje je prišel v Tomsk v Sibiriji (9. septembra 1916), kjer je preživel 4 leta in 4 mesece. Ohranjene so številne dopisnice, ki jih je v letih 1916-1918 vsak drugi dan pisal domažim oziroma dekletu Poldi.
V zapuščini, ki jo hrani Pokrajinski arhiv v Novi Gorici sta ohranjena dva zvezka z zapisi žene Ladislave Angeli poročene Garlatti. V prvem je po pripovedovanju moža zapisala njegovo odisejado med prvo svetovno vojno v Sibiriji. V drugem zvezku pa je opisala začetek prve svetovne vojne v Kanalu in begunstvo družine Angeli v Barkovljah in v Trstu. V zapuščini je tudi knjiga Evgenij Onjegin, ki jo je Miljutin prinesel iz Tomska.
V spominih preberemo, kako je potekala vrnitev domov iz Rusije: Iz Tomska je odšel 17. septembra 1920 in v Vladivostok je prispel 19. oktobra. Pot je nadaljeval v Mandžurijo in na Kitajsko v Šanghai, kamor je prispel 31. oktobra. Potovanje je nadaljeval z ladjo (staro Loydovo barkačo Afrika) in sredi decembra je ladja priplula v Trst. Nekaj dni so jih namestili v gradu Sv. Justa. Doma niso imeli o njem že leto dni nobene vesti. Sestra, ki je bila doma na obisku, je v časopisu Goriška straža prebrala članek o vrnitvi jetnikov z Rusije in med imeni zasledila tudi ime brata.
Po vrnitvi v Kanal je vodil domačo trgovino, bil je tudi bančni uranik. Sodeloval je v NOB.
Po vojni je delal v anhovski cemantarni in potem na kanalski občini.
Že v času Avstrije je pospeševal narodno zavest, mnogo je delal pri prosvetnem društvu in pri Sokolu.
Kot aktiven član kanalske čitalnice je junija 1921 skupaj z drugimi ponovno oživil delovanje čitalnice vse do avgusta 1927, ko so jo italijanske oblasti ukinile. Kot tajnik ali predsednik prosvetnega društva (funkciji sta s Kristjanom Bavdažem večkrat izmenjala) in duša čitalniškega življenja med obema vojnama je že septembra 1945 dal pobudo za obnovitev čitalnice in potem še dolga leta v njej delal. Za to delo mu je okrajni Svet svobod in prosvetnih društev 1959 izročil priznanje.
Garlatti je bil tudi sicer vnet zbiralec arhivalij, slik, predmetov in podobnega gradiva za lokalno zgodovino.
